Za hribom se bliska

Za tem hribom se bliska

Nakopičene besede

združujejo glasove

izpirajo pregret zrak

hreščeči meji med vročim in mrzlim

topijo ostrino

Spolzki žabji hrbti oživijo

razgovorijo se

zapuščajo varno smrdljivost

in so lahek plen za zlobne jezike

Pod težkimi besedami

visečimi v zraku

mi postaja tesno

Stojim sredi ceste

molče sprejemam moreče besede

udrihajo me po hrbtu

tolčejo po glavi

v nema usta mi padajo

besede jeze srda besa

besede norosti močijo prsi

kljuvajo me v oči

da bi spregledal

da bi izvabile krik iz drobovja

krik upora

krik svobode

krik miru

Žabji sluz se spira z ramen

polzi med prsti

naj še pada

naj še dolgo pada

Milan Novak