Barve, ki mi rišejo poti
ne vedo več katera sodi kam
Barve, ki mi rišejo poti
se trudijo zaman

Ni več vredno barvati črnobelih slik,
vredno je samo še uživati v monotonosti
Ni več vredno spreminjati preteklosti,
če slikaš prihodnost na nov list.

Vedno spet in spet nemi krik,
ki se dere za menoj.
Jaz pa sem gluha in ga ne vidim.

Ne slišim, ker se slepim.

Utihnil je, ker je obupal.
Ne bo več barval mojega življenja.
Sem nedokončana slika ki čaka…
In čaka…
Na drugega umetnika.
Na tistega, ki bo risal nove barve.
Tistega, ki mi bo risal prihodnost.
Na nov list...

Ta slika pa bo zavedno nedokončana.
Nedokončana v svoji popolnosti…

metkonja