... in ko prebiram zapise,
veliko boljše od svojih,
sam pa se zapletam z besedami
ter razbijam glavo s tem, če pravilno postavim vejico,
se vprašam, če je konec koncev vse politično
ali pa vendarle uperjeno k talentu in
tistemu kar dela poezijo poezijo – sporočilnost in iskrenost.

... in ko dalje brskam skozi portale,
ki jih sam ne bi bil sposoben ustanoviti
ali celo postaviti strežnika zanje,
takrat me napade dvom,
da nisem bil, da nisem, da ne bom.

... ko pa sedem za prazen Wordov dokument
in pričnem tipkati,
vsaka sled negotovosti izgine,
postanem pa mi jasno,
da z vsakim izlivom duše na virtualen papir,
postanem vedno bolj nem,
vedno manj literarno nadut,
vedno nepristranski in svojstven.

... ko pišem zase, so bralcu stavki neprištevni,
povedi nerazumljive, odstavki nepotrebni,
pesmi nesmiselne, rdeča nit pobarvana s temperami.

... ko pišem za druge, izgubim sam sebe,
ustvarjanje postane mukotrpno opravilo
in kaj hitro postane jasno – če ne odseva mene samega,
ni vredno počenega groša.

... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ... ...

... in ti?                                                                            ... si se prodal za groš?

naprimerjanez