Njegov glas je bilo
v žamet ovito jeklo.
Iz oči si je obrisal smeh.
Moji prsti so drseli
po mestih dotika.
Iskala sem sledi
nevidnega črnila
in ljube pisave.
Želela sem z vodo
splahniti strah.

Kako popolnoma sem
pozabila na svet.
Na bledo zlate piškote,
na skodelici in sladkornico.
Na oknih so visele
sive sence
s srebrno svetlečimi
robovi zime
in popolnoma okrogla
bleda luna na jasnem nebu.

Moj dih na stičišču
zraka in vode lepi
megleno podobo.
Samo veter šelesti
v krošnjah na robu gozda.
Med zgodbo in življenjem.
S hrbtom naslonjena
na majav zid
bledim na fotografiji
v okvirju odsotnosti.

Mateja J.Hočevar