NISN MOGVA PREGOVORT* {bajža # 4}

V vojnih časih z možem na Smrekovec sva odšla.

Daleč je bilo. Naték** sva tam nabirala.

Nazaj grede pa se pri Andrcu še oglasiva

Po šnops. Naloživa ga v koš pa malo posediva.

 

Pa reče gospodinja: »Kaj hitela bi nazaj!

Saj itak je temnó, pa rajši prej popijta čaj.«

Je za okus dodala vanj črničevec pekoč

In preden sva odšla, bilo že skoraj je polnoč.

 

Od Andrca prot' Prhaníji, kjer se zoži pot,

Prihaja gor po klancu proti nama nek gospod,

Visok in v beli srajci jasno viden v mesečini –

A kaj ob taki pozni uri bi počel v divjini?

 

Kateri se izognil bo, se mož je spraševal,

Na ozki poti? Tujec pa se je približeval.

Ko tik pred njega stopi, pa neznani mož izgine.

Povem pošteno, da pokonci šle so mi kocine.

 

Od groze in strahu mi vzelo je besedo vsako,

Pa tudi mož moj čisto tiho je naprej korakal.

»Kaj videla sem!« sem na Prhaniji zaječala.

»Le tiho! Tudi jaz!« odreže mož – pa sva molčala.

 

Šele ko sva prišla domov in luč si naredila,

Sva se o doživetju nenavadnem zgovorila.

Oba sva isto videla. Karkoli je bilo,

Pred najinimi je očmi se v zrak razblinilo.

 

* Nisem mogla spregovoriti

** Natek: brusnice

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 25. 01. 2009 ob 18:44
  • Prebrano 2076 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 445
  • Število ocen: 10

Zastavica