Zlobno,
ne zlobno,
ampak zlovešče,
je spoznanje,
ko ugotoviš,
da je širina
tvojega ljubezenskega repetoarja
pogojena neposredno
z globino kozarca
postavljenega na polakiranem
pultu, ki ga vestno lošči
neznanec-natakar,
da lahko z gnusom v očeh
opazuješ smrdljiv odsev,
ko vase zlivaš nov kozarec
najbolj cenenega viskija pri hiši,
samo zato da bi pozabil
tisto eno in edino,
ki si jo nekoč ljubil,
davno,
davno tega,
in ki ti je vračala ljubezen,
iz tebi nepoznanega razloga.

Sveža sapa zapihlja,
pristrižeš z ušesi,
v zakoten lokal vstopi
dih jemajoča  ženska postava,
ti pa se obrneš nazaj proti natakarju,
mu pokimaš in besede so odveč:

neverbalna komunikacija je komunikacija narave.

To je tvoje naravno stanje,
takšen kakršen si sedaj -
pijan, nesnažen, ohol.

In natakar ve to, česar si ti ne upaš priznati.

Ve, da bolje ne bo nikoli.

Predte postavi novo litro,
ti pa med pitjem pozabiš ...

... da bolje ne bo nikoli.

naprimerjanez