Ko odgovor zbledi

in ga ne zanima vprašanje,

je kot življenje ki se ne vrne,

čez priložosti zamujene.

Če bom kdaj velika,

kot Marija, Katarina  ali Barbara,

bom pognala vulkane čez mesto,

imenovalo se bo Vse prej kot resno, stresno,

To bo moje mesto.

Priložnost.

Če svojo kdaj izpustiš in streseš na tla,

zapelji na cesto do kraja Priložnost,

in ko iz njega zapelješ domov,

nikoli več ne greš tja kamor korak tvoj ne vodi,

in cilj ni cesta, cilj je smeh, veselje, izpolnitev.

To je kraj vseh nas, ki smo zapirali oči,

zapirali srce,

v zameno za solze, skorjo kruha in grenko kavo.

Barby