Ponagaja ji veter,
v stilu tiste blond igralke,
saj veste,
tiste preveč cenjene,
ki je ceneno pela predsedniku
in se mu tu in tam,
nič kaj glamurozno,
nastavila.

On vse to spremlja,
in
ker je bolj ljubosumne vrste,
se odloči alpskemu Fenu pokazati vetra.

Zaviha si rokave suhih,
nič kaj močnih rok,
in šele po trdem, večurnem boju,
žvižgaču prizna premoč.

Nič čudnega, da človek začne tudi najbolj neumne vojne
zaradi precenjenih blondink,
ki ne znajo hoditi v visokih petah
ali se sprehajati z vetrom v laseh,
temveč raje
nastavljajo zadnjo plat vsemu kar je moškega spola.

Alpski Fen naprej pihlja po svoje,
zadovoljen v svoji nevidnosti se porogljivo heheta
mladenkam in mladeničem,
ti pa zaletava skušajo ukrotiti njegovo moč,
vsaka generacija znova.

Samoumevno ni prav vsakemu, da surovost svete trojice,
pa ne tiste iz katere izhaja Martin Krpan,
pretehta vsako poletno dvojico,
ki ji je surovost priučena,
čeprav na precej sladkobno-kisel način,
da te prisili do nehotenega kozlanja.

Po izbljuvanem sledi začudenje nad zmožnostjo parčkanja, kar tako, v nedogled.

Nesojeni zunanji opazovalec se odloči polemiko razrešiti.

Po tehtnem premisleku pa gledalec šova vendarle premagan ugotovi, da sam ne bo zmožen ugotoviti ničesar.

Treba bo politično napasti problematiko.
Potreben bo referendum.

In rodi se demokracija.

Vse zaradi blondinke, ki ni znala plesati z vetrom.

naprimerjanez