Nebo je težko.

Jekleni veter krvoločno zavija,

ko črnina požira obzorje

kos za kosom.

Poiščem te.

Znotraj majave hiše,

da prhut snidenja

preglasi grmenje,

da odsev

ponovno spete dvojice

preplaši blisk

in da me tvoja roka,

tista,

ki je že od nekdaj brez palca,

odločno privzdigne.

Vselej me poboža,

dvigne me iz črnine

in potisne kvišku,

v rane zametke jasnine,

preden se prosojna,

vrne nazaj

v tisti

nezemsko beli

december.

Neni