Nova pesem

je le podaljšek stare,

kakor igranje

na kitaro,

da duša sanja

naprej,

kakor da bi hodila

po stari znani poti

in lovila jutri,

ker danes je podobno

včeraj.

Zamahne roka

v pozdrav

dolgočasju,

tistim trenutkom,

ki ne dajejo

nič novega.

Kvečjemu podaljšujejo

sprotni obstoj

in hodijo po stari poti.

Srce tiktaka

v ritmu izpovedi,

kakor bi kopiral

staro zgodbo

in razdelil kopije

na vse strani neba.

Zvezde dolgočasno

gledajo navzdol

in vlak vozi naprej

in nazaj,

po včerajšnji poti.

Dolgo časa

da se naveličaš

in začneš kleti,

ker ti postaja

dolgčas

in tega ne preneseš.

Znašaš se nad časom

a ga ni mogoče

predrugačit

in usode

ne moreš premakniti

z nepremičnega mesta.

Včerajšnja enolončnica

bo današnje kosilo

in kruh izpred treh dni

bo znova na jedilniku.

Pot je ista

in jezik govori

včerajšnjo zgodbo.

Nič novega,

razen nadaljevanje

dolgočasja.

Umetna roža se drži

zanjo niso pomembna leta

in duše ni nikoli imela.

Dolgi čas se sprehaja

in pokopava včeraj

in znova nudi isto.

IŽ-lev