Takrat ko si mi na steno obesil
svoj smeh
namesto ponaredka Židovske neveste,
sem se zbudila iz letargije in te
povabila v svojo sobo z zaprtimi
omarami.
Počasi si začel odpirati
ena vrata za drugimi,
ker si slišal udarce pesti življenja,
ujetega v temo.
Odpeljal si me v nek drug prostor,
kjer skupaj vdihujeva trenutke,
ki režejo globino misli in lovijo
iščoče srce.
Nekje daleč daleč stran se
vidi bliskajoča sreča.
Slišim te reči, da
daleč ne obstaja, daleč je tukaj.
Zelo dobra, s svežimi metaforami začinjena podoba prehoda iz enega (letargičnega) stanja v drugo (energično), pri čemer je v zaključku izvrstno podana zanka časa, v katero se prevečkrat ujamemo.
Hvala Aleksandra. Danes kavica še bolj diši.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!