Majhen otok sem,

polna skalovja

in nizkega rastja.

Gledam v nebo,

okoli mene

pljuskajo valovi,

me ovijajo

kakor plavajoča blazina,

da sem vedno nad vodo.

Ponoči se znižam

in voda postaja gospodarica.

Vse manj sem jaz hribovje,

vse več je slanih objemov,

obljubljajo mi zvezde,

čeprav vsako noč

jih vidim manj.

Samo še moji

nizki vrhovi

dvigujejo roke

da pogladijo

moje lase,

speti čop

sredi glave,

okoli katerega žubori

nežna slanost,

ki podnevi pušča sledi,

da bi lahko lizala tla.

Nikoli ne stopim

na drugo kopno,

nikoli ne zgradijo

ozkega mosta

po katerem bi hodila

tudi ko svetijo zvezde

in se utapljam

kakor izgubljena

in sama plavam sredi morja.

Zjutraj pridejo turisti,

da se načudijo samoti,

pregledujejo skrite kotičke

in me vedno najdejo.

Razžrte od soli,

z nogami prilepljene

na globoka tla.

Ja, noč je pri meni samotarka,

stara babica ki se utrujeno obuva

v čevlje, ki ji nikoli ne bodo prav velike.

Dvignem glavo,

znižam plavajočo zibel

in puščam korake,

ki so povsod okoli.

Tu in tam kdo sklecne

in si civilizirano

lepi gazo.

Ja, podnevi sem

samotna starka.

Daleč proč

od oči.

Daleč proč

od gneče.

IŽ-lev