»Eh.« (Dejan Štiglic) Nekako tako
je videti svet iz perspektive komarja.
Ob robovih je oglat, v sredini pa
mehko okrogel. Tudi okus spominja
na borove gozdiče. In vile. Ampak
to le ob petkih, čez teden je izraz
strogo resen. Drži se v vajetih
sosedovega konja. Zobje so spolirani
do kože in dlesni se pošteno
smehljajo. Vsake toliko se spomni
in za majhen denar proda nasvet
za srečno življenje. Potem je
nekaj časa tiho. Že zavoljo miru –
ker komar pač lažje visi na steni,
če je potres oddaljen vsaj 55
kilometrov. In vzdihuje. In čaka
komarko.

Helena Zemljič (MalaSenca)