Včasih si zaželim,

da sem višje.

Včasih bi rada

zviška gledala

v varni razdalji.

Te semaforje,

ki pravijo,

kdo gre prvi,

drugi in zadnji.

Na mestu drobim

višinski zrak,

ga režem

enako kot bi hodila

v hribe.

Le da sem na mestu

in sama sebe prepričujem

da mi manjka

samo še malo

do sestopa

na gori.

Ko dokončno pobegnem

in znova iščem svoje gnezdo.

Med skalovjem,

koder človeška glava

ne pride.

Sem ptič ki poje

v samoti.

IŽ-lev