Vstala sem iz postelje,
ki se mi ne prilega,
omotična, brezglava,
z motečim občutkom
čvrstega mesa med stegni,
kar bi se mi prileglo,
pa sem šla
k svetim patrom,
k materam božjim,
ki naj bi se ne igrale s skušnjavo,
k vsem tujim obrazom
človeških podob,
ki s sten odganjajo sence,
kakor spodijo steklega psa,
pa sem šla,
prepričana v sanje,
v svoj preživetveni svet
in svojemu okuženemu telesu
nadela tanko tkanino
odpuščanja.
Odlično, Andrejka! :-)
Lp
Hvala, Pi in Sašo.
Lep dan
A
Poslano:
08. 06. 2015 ob 12:29
Spremenjeno:
08. 06. 2015 ob 12:35
Odpuscanje je velika beseda, ki se biti redko prilega. Najtezje je odpustiti samemu sebi, ker vse izhaja iz nas samih. Tudi to da smo bili prevarani, izigrani itd. Ko zmoremo oprostiti sebi, da smo v tistem trenutku pozabili nase, je to najvecje darilo samemu sebi.
Andrejka, cudovita pesem!
Cestitam!
lp T.
O, takšne pohvalne utemeljitve pa nisem pričakovala. Hvala, Tea in lep pozdrav
O, takšne pohvalne utemeljitve pa nisem pričakovala. Hvala, Tea in lep pozdrav
Z veseljem. :)
lep pozdrav tudi tebi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!