Vsakokrat, ko sem naték nabirat v les odšla,
Se me na istem mestu groza je polótila.
Šumelo je, kot da po listju hodil bi nekdo,
A videti nikoli ni človeka tam bilo.

Dva hribčka sta; na vrhu v enega se združita.
Ko blizu prideš, pa za enim čudno vztrepeta,
Zaropota, zaprha, kot da kaj bi se splašilo –
Še vsakič, ko bila sem tam, se mi je to zgodilo.

Nazadnje sem prosíla žlahtnico, naj z mano gre.
Nič nisem ji povedala, kaj mi teži srce.
Nabirava, klepečeva, naenkrat pa obstane,
Okoli sebe se ozre in se nemirno zgane.

»Le kaj je to? Prečudna reč … Si tudi ti čutíla?
Kot da neznana bi prisotnost tukaj se mudila.
In nekaj tu diši prav grdo … Veš kaj, kar pojdíva.
Nič dobrega ni tam, kjer nekaj takega se skriva.«

Še dve sta ženski na tem kraju isto doživeli –
Kar srh ju je oblival, ko do tjakaj sta prispeli.
Mogoče je kak opomin, kak duh umrlega;
Ne vem. In sama si nikoli več ne upam tja.


* Naték: brusnice

Aleksandra Kocmut - Kerstin