Kam naj se ozrem v tej samotni noči.
Gledam tebe in tvoj mrk obraz.
Na momente raztresen.
Drugič spet ne.
Ne vem.
Žal mi je.
Resničnost se katapultira skozi vene.
Nisem bila sposobna dati vse to,
kar ponuja druga melodija.
Toliko starejša je.
Naj bi bila izkušena in praktična.
Ko odluščim lupino iz nje,
je tako šibka, plehka in predvidljiva.
Na smeh mi gre.
Vse poteze so določene vnaprej.
Poznam jih, še preden se za njih odloči sama.
A veš, danes se počutim resnično zelo staro.
Tako prepito z bolečino. Tako samo v sebi.
Samost praviš, da ni beseda.
Boli pa. Boli. Preveč bolečine naenkrat.
Po tolikih objemih, nisi deležen niti topline roke.
Ta moja majhna dlan sameva.
Ne pozna več vibracij.
Ne pozna novih obrazov, kaj šele novih dotikov.
Ne pozna. Noče poznati.
Vsi stran. Stran v ta nepoznan svet. Stran.
Čuvajte to svojo dlan zase.
Naj seme ne pade na nerodovitna tla.
Veš, resnično me je strah.
Na koga se naj obrnem, ko mi bo drselo?
Saj ne, da sem se prej nate....a vendarle.
Bil si.
Življenje gre mimo. Tiktaka naprej.
Pa čeprav za megleno, zapečateno fresko orientalskih vzorcev.
Lastovice ne padajo več na deviške prsi tvojih gredic.
Mene je ponovno strah.
Kako enostavno je.
Ne poznaš več človeka.
Kot, da ga nisi nikoli.
Nikoli in nikdar.
Je pa res preprosto.
Od nekdaj si bil preprost človek.
Meni se samo zdi, da je prepozno jadrati v prazno.
Prepozno za besede, saj veš, ni bilo lahko.
Daleč za lastnimi sencami.
Tako daleč nad vsemi si.
Jaz potrta.
Ne brišem več solz, saj je v vsaki kaplji preveč ljubezni.
Vsaka kaplja je preveč.
Vsaka kaplja je odveč.

Justine