po Richardu Flanaganu
V dlaneh ti drgetajo črepinjice
treh drobcenih skodelic,
treh drobcenih krožničkov,
treh drobcenih rožnatih cvetov ...
Tri dolga desetletja so ždele
v nedrju domačega vrta,
ki si ga stresla s sebe
v nevzdržni šestnajsti pomladi,
ko je bil en sam plosk
njegove nerazsodne roke preveč.
Še donedavna si se nalivala s kavo,
ki je bila tako prekletočrna,
da ti iz njenih usedlin
niti najpostavnejši knapi
niso mogli izvleči -
ne preteklosti ne prihodnosti.
Sedaj, ko se v tebi širi mlado vesolje,
ti diši le še bela, ko se peni
v tvoje vedno bolj polne prsi.
Sinoči si po dolgem času
nisi mašila ušes
s hitro pozabljenimi melodijami,
pomirjena si prisluhnila uspavanki,
ki ti jo je triletni zapela mama,
predno te je poslednjič poljubila ...
in odšla.
Spanček, zaspanček,
črn možic,
hodi ponoči,
nima nožic ...
Šele včeraj si izvedela,
da je v tisti snežni, vetrovni noči
obvisela na evkaliptusu,
ker so jo v njenih skritih rovih
preveč skelele brazgotine vojne,
ki jih je prinesla iz domovine.
Šele včeraj si doumela
meglo v očetovih očeh
in njegovo neukrotljivo slo po pozabi.
Včeraj se je zrušil berlinski zid
na tv ekranu ... in med vama,
ko si mu vlila novega upanja,
da sta družno iz vseh kotov umaknila
armado prazne steklovine.
Danes si spet našla samo sebe,
ko te je presenetil
z lastoročno narejeno zibelko,
poslikano z ornamenti prednikov.
Danes si spet našla svoj dom,
kjer si drzneš peti uspavanko,
ki ti jo ob večerih poje angel
v tebi zdaj pozabljenem jeziku,
jeziku tvoje ranjene matere.
... Tiho se duri,
okna odpro,
v zibelko leže,
zatisne oko ...
Potem ko je mama odšla
ni nihče več hotel piti
tvoje namišljene kave
iz teh krhkih skodelic,
niti ti sama ... niti ti sama ...
zato si jih razbila in zagrebla
globoko ... globoko ...
V dlaneh ti drgetajo črepinjice
treh drobcenih skodelic,
treh drobcenih krožničkov,
treh drobcenih rožnatih cvetov ...
... Lunica ziblje,
aja, aj, aj,
spanček se smeje,
aja, aj, aj!
Poslano:
30. 05. 2015 ob 10:20
Spremenjeno:
30. 05. 2015 ob 10:21
Avtorica Uspavanke v pesmi (ki se pojavi tudi v Flanaganovem romanu in filmu Plosk ene dlani/Odmev ploska male roke/The Sound of One Hand Clapping) je pesnica Vida Jeraj, kar sem odkril pred kratkim. Od ogleda filma pred sedemnajstimi leti do nedavnega sem bil prepričan, da gre za neko ljudsko pesem.
Čudovita pesem, Marko :)
Moje iskrene čestitka!
Lp, Lea
urednik
Poslano:
31. 05. 2015 ob 08:49
Spremenjeno:
31. 05. 2015 ob 08:49
In ... na ustnicah ti zadrgetajo ti verzi!
Marko, čestitke!
Lp, Jošt Š.
Marči...še tisočkrat: preeeeelepa je!!!! Majda
Lea, najlepša hvala za čestitke in prijazne besede : )
Jošt, hvala : ) Res je, drgetajo kot sem drgetal sam ob prvem trku s filmom in vseh naslednjih in ob branju romana takisto.
Majdika, tisočkrat hvala : ) No, nekaj sprememb je še doživela ... kdove mogoče bo še katero : )
Lp, Marko
Morda res: pri taki pesmi, nabiti z bolečino, izgubo, zgodovino ... moramo biti previdni, da ne gremo čez rob (npr. galaksija upanja ...) da ostanemo v opisih kar se da stvarni, da ne zaidemo v patetiko. Samo še malo jo prečisti, sicer seže izjemno globoko.
Lp, Ana
Ana, hvala za komentar. Res je doživela še nekaj sprememb ...
Lp, Marko
Malce zmede le to: triletni je pela uspavanko (preden je odšla) in nihče ni več hotel piti kave od takrat iz skodelic, niti ona sama (bila je triletna?), drugače pa super.
Lp, Ana
Ana, hvala za pripombo, seveda ne gre za pravo kavo ... le za otroško igro, zato sem dodal "namišljeno".
lp, Marko
No, zdaj pa je pesem o teži skrivnosti, ki jo človek razreši v poznejših letih (ali pa sploh nikoli) povedana razumljivo, občutljivo, ganljivo, čestitke,
Ana
Hvala, Ana : ) Za čestitke, komentar in vse nasvete : )
Vedno me ganejo zgodbe naših izseljencev in tudi film Richarda Flanagana (čeprav fikcija) me je, da sem si ga dvakrat ogledal na velikem platnu (kar se zgodi sila redko) in kasneje na tv.
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!