V meni je umrla Sibila,
ki si jo poznal,
ni se izrezala iz sebe,
ni se utrgala konicam,
samo rasla je
mimo nekega prav,
in ovenela
v naročjih tajge,
zaspala pod prsti marmorja
kjer so jo vulkanski sesedki
izbruhnili iz grla zemlje.
Zdaj ti ne more povedati
v katero vesolje
se bo zrcalilo tvoje
kostanjevo nebo,
ne more ti postlati postelje
na svetlečih
oazah iz zvezd,
lahko ti samo pove,
da je nekoč bila
in da se je nekoč izgubila,
lahko ti samo pove,
zgodbo ob prasketanju ognjišča
in ti jo lahko vržeš med plamene,
kot so jo odvrgli že vsi
ki so nosili njeno kri
vsi,
ki so jo položili med rodove
in skupaj lahko
pozabljate stoletja.

lorellia