Odhajanje (6. jutro)

Jutro predira beločnico časa.

Skozi črvino se potiskam

proti steklu in goli praproti,

prepredeni z belimi kolobarji

lomeče smrti.

 

Obzorja irhastih zrkel

izpiram z dežjem

in vodenim skozi pesem,

ki je nisem uspel dokončati.

 

V zgovorno večnost

in tišino trenutka

je ujet najin čas.

Utripajoče ječi,

ko se poceja po tvoji lasni pletenici.

 

In umira.

 

Počasneje kot bi si želel.

 

Martina Pavlin-Essentia

Komentiranje je zaprto!

Martina Pavlin-Essentia
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia

Pesmi

  • 29. 05. 2015 ob 10:05
  • Prebrano 588 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 602.3
  • Število ocen: 20

Zastavica