Odhajanje (6. jutro)
Jutro predira beločnico časa.
Skozi črvino se potiskam
proti steklu in goli praproti,
prepredeni z belimi kolobarji
lomeče smrti.
Obzorja irhastih zrkel
izpiram z dežjem
in vodenim skozi pesem,
ki je nisem uspel dokončati.
V zgovorno večnost
in tišino trenutka
je ujet najin čas.
Utripajoče ječi,
ko se poceja po tvoji lasni pletenici.
In umira.
Počasneje kot bi si želel.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 29. 05. 2015 ob 10:05
- Prebrano 756 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 602.3
- Število ocen: 20
