Na mestu cepetam

kot vojak v ravni črti

z nadzornim pred očmi.

Me nosijo želje

in raste nemir

da zmehčam nogo.

Utrip na silo miruje

čaka na besedo voljno

da odženem strogost.

Z domišljijo padam v jarek

globina je pregloboka

da bi me zmogel izvleči.

Kot da gledam konec

in naenkrat obstanem

z vrvjo da pridem nazaj.

Kličejo glasovi,

jaz pa ne znam plezati

in do konca čakam.

Da me rešiš kot junak.

Me pripneš kot zmago

na lastne prsi

in mi daš svoj dih.

IŽ-lev