Vsak molči v svojem jeziku.

Kot vrhovi v megli,

ki sprehajajo goste tkanine.

Dež iz Albanije striže rastline.

Rezervne dele

spusti na previse,

kjer cvetijo stripi. 

V oblakih brez kril

je pomembno

pisati na temo.

Ker svetloba ne zna utihniti.

S kitaro hodi po pisani poti

in šteje, koliko filmov

je spil trubadur.

Skozi čas

odvezuje logiko,

ki teka kot kužek

in išče neum.

Poslednji blisk je obesil mošnjo

na lunin krajec.

In izginil,

molče.

Nazadnje so ga videli,

ko je skozi prolog

pisal vročemu oblaku

in nihče ne ve,

zakaj se je spremenil

v lonec pod mavrico.

Vesna Šare