Noč, nagnjena samo še pošev.
Nekam čudno sključena.
Čisto neznatna.
Svet okrog nas
je ves zemljen in razoran.
Kot bi bil že utrujen od tega
komaj načetega dneva.
Kajti na brežinah stvari
se pasejo sence,
prevelike za eno samo življenje
in svit krakajoče pretaka raskave glasove.
So taka jutra. Utrujena.
Ali pa smo le mi?
Paše.
Lp, Pi
Premišljene besede, vsaka posebej, in razmeščene v previdne sloje, ki deluje kot slika, ki se z vsakega zornega kota obda z drugim sijem, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!