Ostane blazina
in kaplje od postelj
in ves njihov pisani svet,
odtenki nebeške
in mavrično bele,
pastelni spomini
in led.

Nato se tiho,
pretiho,
tako znano tuje
umaknejo
v nemi pepel.
Odmev od bližine,
pobarvane sive,
le senca od postelj,
le gnev.

Kam že zbledijo
kje preperijo
ožgane od sonca
in trohneče od let
in zakaj ti pustijo
brezbarvno blazino,
ki ne zmore
izreči besed?

lorellia