Samota
Ostane blazina
in kaplje od postelj
in ves njihov pisani svet,
odtenki nebeške
in mavrično bele,
pastelni spomini
in led.
Nato se tiho,
pretiho,
tako znano tuje
umaknejo
v nemi pepel.
Odmev od bližine,
pobarvane sive,
le senca od postelj,
le gnev.
Kam že zbledijo
kje preperijo
ožgane od sonca
in trohneče od let
in zakaj ti pustijo
brezbarvno blazino,
ki ne zmore
izreči besed?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lorellia
- 21. 05. 2015 ob 14:02
- Prebrano 688 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 317.15
- Število ocen: 9
