Kot kača se zvija v mojem trebuhu brezčasje
kot blisk v obzorju me kličejo sence iz teme
ti ...
ne prideš.

In zbita v dlaneh polzi prst iz trpljenja
obrodila sladkih sadov ni iz jeznih praznin
ti ...
ne prideš.

Te kliče trobenta v sladki kopeli vrvenja
in pada mi slap iz vrvi v zlepljen obraz
ti ...
ne prideš.

Zagrebla sem davnaj pravljične lutke navade
globoko sem skrila v zlomu cvetečo pomlad
ti ...
ne prideš.

Nikoli več.

Silva Langenfus