Prepletem okončine
pod soncem,
dan se zdi čarobno utrujen
in tak je v resnici,
le da si od vedno
obračava veke
vzporedno obračanju neba.
Tisto jutro mi je ostalo
in mnoga jutra naprej,
zavezala so podočnjake
v navpične zanke,
zato, da so se utopije
zmogle zaleteti v resnično.
Zbudiš se nenadno,
labodi, ki drsijo po gladini
nimajo tu ničesar zraven.
Soji sveč so samo okrasje.
Kaplje vina
in lasje v naročju
so gorivo v petah,
odmevno v ušesih potihne,
ko rosa dozori.
Samstva stkejo nevnetljivo tišino.
Sprašujem se,
če jo poznaš.

lorellia