Človek udarja

z glasnim jezikom

postaja mejnik

začetek in konec

neke zgodbe,

dokler ima dan čas,

da sodi in obsodi,

da kaže na mejo

ali da jo prestopa

kadar nima občutka.

Tekmovalnost

je veščina,

ki jo večina pozna

in zguba za tistega,

ki se tega ne zaveda.

V sredini je zgodba,

ki dopušča

daje in jemlje

smeh ali žalost,

obrekovanje

in samohvala.

Ni pomembna resnica,

ko jezik udarja

in se poda tja,

koder mu ni mesta.

Ljubezen je eno,

nedeljivo za  dva,

v njej sta sreča

in kanček hudega,

ki je kakor vsaki dan

pritrjen v kožo,

v občutek, ki daje

drugemu več

in prvemu jemlje.

Stopam ob meji,

režem zelene veje

ki segajo

na sosednje dvorišče,

ker v katastru je zapisano,

da ničesar ne sme motiti sosedov

niti ropot v temi,

niti glasne misli,

ki nimajo zavor.

Hodim ob meji

in pazim da tuji koraki

ne prestopijo,

dokler niso pravi,

tisti ki jih čakam,

da se približajo,

da spregovore.

Ne sodi sonce,

ne sodijo oblaki,

samo drobceni človek,

delček vesolja,

dokler nekoč ne obleži

in znova govori

zadnje besede,

ki šepetajo.

Dokler ne končajo

dokler ne izginejo

kakor v začetku

na nič.

IŽ-lev