Pri Rezmanu radi so karte igrali

In tudi naš ati so šli tja večkrát

Ob sobotah; pa mene so s sabo jemali,

Navadno k dekletom poslali me spat.

Je Rezmanca moške tako pogostila:

Prežgala je sladkor, špirita gor vlila,

Potem pa so kvartali cele noči.

Nekoč pa so ati pijani bili

Tako, da so karte jim padle iz rok;

In sredi noči sva hodíla domov.

Je blizu Matvózov'ga mlina bilo,

Ko ati obstane, prisluhne v temó.

»Nekdo gre za nama! Ne čuješ? Bog moj!

Pa kakor da vleče verigo s seboj!

Je vrag ali duša, ki išče svoj mir?«

Obrneva se – a nikogar nikjer.

Pri mlinu spet ati nazaj se ozre;

Od groze so kvišku mu stali lasje.

Čeprav ni zagledal nobenih duhov,

Je ati prišel čisto trezen domov.

Aleksandra Kocmut - Kerstin