Danes,
ko spet tečem po sivi cesti,
so moje misli pokončne.
Če se ne bi zaletela v tisto ogledalo,
danes ne bi tekla 
in se ustavljala pred ograjo domačega dvorišča,
kjer me vsakič pričaka zlata zvestoba.
Če bi tisto noč moje misli kolesarile naravnost,
zdaj ne bi mogla z dvignjeno glavo kazati svojih brazgotin.
Danes spet grizem,
z okrušenimi zobmi, ki v dlesni skrivajo močne korenine.
Vem, česa nočem.
In verjamem v vse tiste kamenčke na sivi cesti,
ki so tam prav zato, 
da me spotikajo.
Še vedno se bojim, da padem,
ampak upam teči - 
- tečem, da se bom z vsemi barvami cvetlic,
ki rastejo ob sivi cesti,
lahno povzpela na tisti hrib,
ki me še čaka.

Dubra Klin