Kam jezdiš, razcapani princ?

Brezzobi vitez Don Kihot.

Na polomljenem lesenem kljusetu.

Bolščiš med zavaljena bedra

ostarele Dulcineje,

ki je v svoje gube

skrila tvoja kopja.

Tvoj boj je le oddaljeni spomin.

Kup ruševin.

Muzejski eksponat.

Saj ne, da si sovražnika iztrebil.

Le večji je postal. Trpežnejši. Iz boljših materialov.

Danes ti sname glavo že z enim

samim udarcem.

Tudi ljudje so mu postali bolj naklonjeni

in nasploh je v deželi

vedno manj življenja.

Če prav pomisliš, si zadnjo glasbo

slišal v puščavi.

Sloneč na deblu osamelega

zelenega drevesa.

            Ljubezen si pozabil v shrambi, princ.

            Založil si jo med ozimno žito.

            Za hude čase.

            Zvečer boš šel tja dol.

            Izvlekel jo boš izpod zaprašenih vreč.

            Ob svečah se bosta opijala

            z rdečim vinom.

            Vzel si jo boš. Ne bo se več upirala.

            Potem jo boš izpustil v svobodo.

            Ti si boš opasal skrhan meč in

            stopil ven, na ulico.

V zadnji boj.

Kristian Koželj