mesto brez zvena
tišina
deblo
ti leže na prsa

s hiš visijo zastave
z vej nihajo mrtvaki

jadraš nad parkom
počivaš v skeletih presušenih krošenj

zapredeš se v hišo iz mojega mesa
utripa kot srce slona ali dinozavra
trpke besede
gorijo kot kresilna goba

zastave plapolajo v vetru
trupla visijo z vej
poznal sem te že kot otroka
bil si še brez imena

oče ali stric
te je
položil v zibelko iz nagnitega lesa

brezno