Ne vidiš me,

ne slišiš zvoka

mojega glasu.

Zato ti puščam

šopek zavezanih

v pentljo dneva

mojih besed.

Koliko želja

premorejo misli,

hoteli hotenja

premore srce.

Da ga ne bi odprla

nobene ključavnica

na Ljubljanskem mostu

kjer zaklenjene čakajo

vrnitve tistih dni,

ko so roke se še držale,

ko utripi so bili

le za enega samega,

ljubljenega.

Pozabljam pike,

ker se mi vedno

postavi vejica

in tako bi lahko

pisala v nedogled.

Se vozim

z mestnim  kolesom

in gledam v oči tujce,

ki iščejo popolno mesto

kamer bi naselili svoje srce.

Odpirajo in zapirajo

ljubezenska vrata,

pesem poleti doni,

ko pritiskam na pedalo

in čakam,

še vedno.

IŽ-lev