Ko pride pomlad, vsaka nova, se mi zdi vedno bolj neznosna. Je to morda zaradi zavedanja minljivosti, zaradi vseprisotnih projekcij niča ( vse kar je, je projekcija niča, ker je vse minljivo ...)

Je pomlad s svojo lepoto in vonji in svetlobo, ki riše minljive akvarele opomnik tega, da prihaja jesen, ki vodi v zimo? Ko nas poletje za hip potolaži, pozabimo na vse, potem se krog ponovi? Še enkrat, še kdaj? vedno tako, do konca?

  Pesem, ki je pred nami je zbir slik, ki v sebi nosijo globoko zavedanje niča, ki je za vso to lepoto ...

Akvareli sonca v neznosni pomladi, projekcija niča, zategnjen čas v dogih sencah .Na dlani. (- poudarki, ki so me prepričali in so zame rezime pesmi!)

  Lp, lidija

Lidija,

hvala za pronicljiv komentar .. sem si seveda izposodil malo tvojega niča in ob priliki vrnem ;)=

p.s. zdaj pa še malo ven!