5 p.m.

po tleh razpihane
sence topolov
med njimi raztreseni sveži
akvareli sonca

 

razcvet tisočakov
in izbruhi ravnine
iz popkov se širi
neznosna pomlad

 

bliski za hip
zarišejo stebla
ki redčijo rezke 
projekcije niča
na vznožja gradov

 

v curkih dežujejo
steklasti rakci
da s tankimi kleščami
zategnejo čas

 

bale objemov
se zakotalijo v naročja poletja
ko njihove dolge sence
premerijo dlan

Y

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
05. 05. 2015 ob 17:51
Spremenjeno:
05. 05. 2015 ob 17:52

Ko pride pomlad, vsaka nova, se mi zdi vedno bolj neznosna. Je to morda zaradi zavedanja minljivosti, zaradi vseprisotnih projekcij niča ( vse kar je, je projekcija niča, ker je vse minljivo ...)


Je pomlad s svojo lepoto in vonji in svetlobo, ki riše minljive akvarele opomnik tega, da prihaja jesen, ki vodi v zimo? Ko nas poletje za hip potolaži, pozabimo na vse, potem se krog ponovi? Še enkrat, še kdaj? vedno tako, do konca?

  Pesem, ki je pred nami je zbir slik, ki v sebi nosijo globoko zavedanje niča, ki je za vso to lepoto ...

Akvareli sonca v neznosni pomladi, projekcija niča, zategnjen čas v dogih sencah .Na dlani. (- poudarki, ki so me prepričali in so zame rezime pesmi!)

  Lp, lidija

 

Zastavica

Y

Y

Poslano:
05. 05. 2015 ob 18:58

Lidija,

hvala za pronicljiv komentar .. sem si seveda izposodil malo tvojega niča in ob priliki vrnem ;)=

p.s. zdaj pa še malo ven!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Y
Napisal/a: Y

Pesmi

  • 04. 05. 2015 ob 19:38
  • Prebrano 930 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 603.67
  • Število ocen: 15

Zastavica