Stolp

stolp siv se dviga ves skrivenčeno zadrt
v temo megleno, v višino, ki vzbuja srh.
ni oken, vrat, le z linami je v temen svet odprt.
v njem zblojen B po lestvah leze v neznani vrh.

vse bolj je temna noč, megla zastira soj luči...
nasmeh že zdavnaj skremžil se mu je v posmeh...
se zdi, da se nikdar, nikoli ne zdani...
se zdi, da kriv je temu smrtni greh...

zazdi se tistemu, ki nič ne ve, da ve ta B,
kaj v svetu se godi, da ve za grehe smrtne nas, ljudi,
saj tam iz stolpa vidi vse, kar mu pogodu ni,
ko pa se dviga, megla vse bolj zastira mu oči.

v lestvi strmi glas mu bolj in bolj ječi,
nekoč donenje gromko sliši se le kot žvenket.
v višini strašni zmanjkalo mu bo moči.
kam pleza? gre v vrh meglen v večnost zret?

Andrej

Komentiranje je zaprto!

Andrej
Napisal/a: Andrej

Pesmi

  • 22. 01. 2009 ob 09:18
  • Prebrano 897 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 125

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!