stolp siv se dviga ves skrivenčeno
zadrt
v temo megleno, v višino, ki vzbuja srh.
ni oken, vrat, le z linami je v temen svet odprt.
v njem zblojen B po lestvah leze v neznani vrh.
vse bolj je temna noč, megla zastira soj luči...
nasmeh že zdavnaj skremžil se mu je v posmeh...
se zdi, da se nikdar, nikoli ne zdani...
se zdi, da kriv je temu smrtni greh...
zazdi se tistemu, ki nič ne ve, da ve ta B,
kaj v svetu se godi, da ve za grehe smrtne nas, ljudi,
saj tam iz stolpa vidi vse, kar mu pogodu ni,
ko pa se dviga, megla vse bolj zastira mu oči.
v lestvi strmi glas mu bolj in bolj ječi,
nekoč donenje gromko sliši se le kot žvenket.
v višini strašni zmanjkalo mu bo moči.
kam pleza? gre v vrh meglen v večnost zret?