Morali bi iti v skodelico čaja,
tam prezimiti in se zaviti v
mokre odeje. Plesali bi počasne
plese in posnemali zibanje grozdja
v košarah. Imeli bi plahutanje
besed in pelerine bi preprečevale
vejicam, da bi se obešale namesto
perila. Ukinili bi navdih. Prižgali
avtopilota, čeprav ne bi vedeli
od kod je prišel in ali je samomorilsko
obrnjen. In veliko bi morali čakati.
Po petih minutah umakniti vrečke,
kot piše na plastičnih navodilih.
Se gristi pod reflektorji in potem
sramežljivo potuhniti v brezčasnost
naivnosti. Če bi imeli srečo, bi se
posušili. Zmanjkalo bi kapelj in mogoče
bi nastala pesem.

Helena Zemljič (MalaSenca)