Zvonovi farauški pojo

v pomladni dan,

pojo glasno, da sliši se

jih daleč stran.

Glasno pojo, a žalostno

kot še nikdar;

na vojsko z njimi kliče nas

presvitli car.

O mati, oča, zdaj slovo

bom vzel od vas,

in zbogom bratje, ljubca ti

in rodna vas.

Tam na pokrajni ogerski

jaz padel bom,

le-ta soldaški boben mi

bo velki zvon.

Le tale svetla sablica

mi sveča bo

in bajonet ter puškica - pa bajonet ter puškica

križ nad zemljo.

Oj

In kot sprhnim in rani grob

porase mah,

tako nekoč sprhni še car

in carstvo v prah.

Brez zlatih črk bo

 Tud spod trohnim ker naš cesar

 je to želel

Matej Krevs