Papir se vseda na papir,
beseda izvleče še eno novo,
morda še tršo in še bolj tujo.
Sita sem predalčkanja,
sprenevedanja,
kakor da je vsaki začeti dan
Dan svetih,
z razliko da papir govori,
kriči in prepričuje.
Dvignem v višino oči
tisto kritiko,
za katero vem,
da je iz jeze.
Zmečkam papir.
Le ekran ostane enak.
Če zmeljem enega
jih bo ostalo še
na milijone.
Vsi odgovori
med nerazumevajočimi
so črni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!