Znati prisluhniti, opazovati in prepustiti;

mar niso bivanjske stvari tako enostavne?

Bližina se poenoti z barvami. Ptice na veji

čivkajo v tonu jasnih misli in izrečenih besed.

Prsti na rokah se dotikajo zelene in mehke površine;

občutek sprejetosti (človeške glave na travnih bilkah)

odzvanja v ozadju, kamor črne vrane nimajo vstopa.

Jeleni tečejo čez polje, zeleno listje se seli

(izstop iz prepolnega vagona na domačo postajo),

barve izrisujejo tisto znano podobo melanholije.

Sence se posedajo na odejo; so to želje, duhovi,

spomeniki - postavljeni tistemu določenemu dnevu?

Ude predrami stisk, dotik, realistična podoba trenutka.

"Sonce zahaja," in odeja se zvije v klobčič. Barve.

Aleš Jelenko