Haydnov kvartet danes ni požel prevelikega navdušenja.

Sredi drugega stavka se moški v opečnati srajci

ni več trudil zadrževati glasnega zehanja,

tri stole v levo se mu je hlastno pridružila

debelušna najstnica s kodrastimi lasmi

in ko je v finalu zadnjič izzvenel nekoliko razglašeni d-mol,

je že vseh 12 vijugastih vrst zehalo in se pretegovalo

po škripajočih plastičnih stolih s prenizkimi naslonjali.

Na zadnji vaji se še nismo nehali pričkati o tem,

ali bomo trilčke začenjali s spodnje ali zgornje note,

kdo od nas vedno prenizko zaigra vodilni ton,

ali bomo na zakuski točili belo ali črno vino

in zakaj si čelist še vedno ni prepisal lokov od viole.

Še vedno trdim, da bi morali igrati Beethovna.

Po koncertu iz ogledala v garderobi

vame bolšči porcelanast obraz.

Zadnja leta postajam vedno boljša v prekrivanju

podočnjakov. Le neke stare razpoke še presevajo

skozi debelo plast svetlega korektorja.

Na sprani koncertni obleki so še vedno vidni

svetli kolobarji dezodoranta, ki sem jih

tri minute pred začetkom koncerta

poskušala pod pipo na stranišču z roko zdrgniti stran.

Odsotno z rokava odgriznem še nekaj odvečnih niti,

ki jih prej nisem opazila in spustim neumite lase

iz visoko spete fige.

Neverjetno, kako hitro so mi spet zrasli do pasu.

Že dolgo nisem pomislila nate. Kako si doma ure in ure

molče sedel in me poslušal ko sem vadila. In kako si

vedno skrbel, da sem bila urejena za koncerte, mi v garderobi

pomagal zapeti zadrgo na brezhibni svileni obleki

in mi pred odhodom na oder poljubil dlan.

Nato pa si mi vedno zaželel naj si zlomim nogo.

Kako sva se smejala ko sem si jo res zlomila.

Peta se mi je zataknila ob mikrofonski kabel in sem zgrmela z odra.

Ti si me pograbil in v naročju nesel do urgence.

Komaj sem te prepričala, da si toliko počakal,

da sem vzela s sabo tudi kovček z violino.

Sprašujem se, zakaj imam danes obute prav te čevlje.

In zakaj so se mi oči,

prislonjene na temni steber v dvorani

zdele tako domače.

Nina Pečar