Utrujen sem, prijatelj moj,

utrujen, od žensk in vina.

Utrujen od poezije

in kavarniškega dima.

Od ljubezni sem utrujen,

ki je z leti pogrenila.

Čas bo, da se umirim in

z nekom, ki mi bol utiša,

življenje v dvoje zaživim.

Tristo letna bolečina

me preganja po Balkanu,

kjer stoji bife, kantina,

me poznajo po imenu.

Prednike usoda ista

moje vse je doletela,

vnukom pa se piše slična.

Joj ta molovska otožnost!

Mnoge je ugonobila!

Spomnim dedka se, pijanca,

ko se nakresan od vina

je v vinogradu spotaknil.

Ej, kako je mama vpila!

Joj, kako smo se jokali!

Tudi njega je zlomila

tale molovska otožnost,

ki se v zemlji rdeči skriva,

kjer gostačijo cigani

in poganja trta vinska.

Konju vrancu sem podoben,

v tejle vlogi fatalista,

konju, ki zbezlja čez polja

in ga vodi pot iskriva

vse tja dol do morja, dokler

ga na smrt ne utrudi plima.

Utrujen sem,  prijatelj moj,

utrujen, a pojma nimam

od kod ta utrujenost, ta bol,

kakor da je zanjo kriva

rahla spomladanska sapa

ali zora, ki se skriva

tam za daljnimi obzorji

kot mladost nepovrnljiva.

Joj ta molovska otožnost!

Mnoge je ugonobila!

Matej Krevs