
sedim na robu vesolja
noge si namakam
pod gladino časa
v šestintrideseto dimenzijo
moja zvesta
winčesterka
si ogleduje usode
zarisane v bleščečo cev
vesoljske črvine
z levico zvijam tobak
v spiralno galaksijo
z desnico vrtim kolt
okrog nebesnega pola
vse sem doživel
vse sem pobil
popil sem ves viski
flirtal sem z zvezdami
ko so še mežikale
ko so še padale
zdaj sedim tu
na robu časa
sprašujem se ali je vredno
porabiti
še en žeton
Ko igr(ic)a postane življenje ... duhovita in hkrati boleča, ko apokalipsa traja en žeton in človeka ne (z)gane ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Y
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!