Zadnjič so mulci iz bližnje šole

prišli po star papir.

            (Ne rečem, lepo, da še vsaj njih uspejo

            nafarbat, da se splača rešit svet,

            ampak, mater, a morajo ravno

            mene najt sredi noči?!)

Nabral sem nekaj neplačanih položnic

in predlanskih časopisov

in čisto po naključju v tem kupu

zagledal davno pozabljeni list

s skladbo, ki si jo pisala

za najin večni jutri.

            Vedno me je zabavalo, ker si notno

            črtovje risala lastnoročno.

            Nekaj v zvezi s tem, da si

            moramo meje postavljati sami.

Note so čudno razmazane.

Kot bi kapljalo nanje.

List je umazan, nacefran na robovih

in polit z desetimi vrstami žganja.

            Moji odnosi so zadnje čase

            Četrtinske pavze.

            Obešene na prazne strani

            Nikoli dokončane partiture.

            Disonančna simfonija. V nekem molu.

            Za eno noč in resignacijo. In solo saksofon.

Razlika med prostitutko in včerajšnjo

barsko muzo je bila zgolj v ceni.

Glasbe ni marala nobena.

Kristian Koželj