Novo jutro

nosi nove besede.

Preskakovale bodo

kakor okuženi klopi

in v njihovo bližino bo odšel

samo tisti, ki se še ni utegnil cepiti

da ne okuži telesa.

Vrsta se bo začela nabirati

kakor bodo prikukale na dan

modre borovnice, ki jih z grabljicami

potegnejo in izvlečejo iz rastja

roke, ki bi rade nahranile lakoto.

Na nebu so samo sledi hitrih potnikov,

ki se jim mudi priti do cilja,

vidi se samo ostanek hitrosti,

ki reže v višini.

Zgodba za zgodbo

prihajajo preko ust na dan,

nekega dne se bodo izpovedale

čisto odkrito in na glas,

da bo tudi slepi potnik vedel

in začutil, da ni edini,

ki se mu mudi.

Brani grmovje zarastje

roke iščejo dotik sredii noči.

Kdor reče počakaj do polnoči

tisti že prej sladko zaspi.

IŽ-lev