Berem naučeno,
naučeno slišim,
globoko pa izginja med moralci,
ki ti jih pribijajo v možganske stavke,
že ko pocuzaš prvi prst
in splezaš do omare.
Potem jih bereš, skozi druge in počasi,
da izgleda vsaj tako, da so ti zrasli sami,
da si jih čutil, ko so se tipkali v romane,
da si jih vzel iz svojega naročja
čeprav so podvojeni do ogabe.

Ne morem brati misli,
tiščati sita pod odplake,
preresno se prekucne v krohot,
vse je puhlo brez vpogleda, kritike in samograje,
brez prečrtanega, tropičja, brez oklepajev,
s cenzuro vtisnjeno v možgane.
Ostaja samo govor brez napake
vse vzeto iz plenic,
vse je zraslo mimo tvoje glave.
Potem se vprašaš kam gre svet.

In začneš pri sebi,
da te ne odtisnejo v kalup.

lorellia