Pogorišče čustev in nato v vse smeri nič.

Vesolje se je sesedlo samo vase.

Molekule zraka so otrpnile,

elektroni so nehali prehajati med energijskimi nivoji

in če so morda

pred nekaj trenutki

še kje poganjale kakšne travne bilke,

je pomanjkanje elektromagnetnega valovanja

zdaj dokončno ustavilo fotosintezo.

Krike duši črni pepel,

ki prekriva Svet

vse tja do obzorja,

kjer je prepad.

In nato še več pepela.

Sprehodim se med zoglenelimi ostanki

preteklih treh let, dveh mesecev

in 27 dni.

Ročaj tvoje najljubše kavne skodelice.

Drobne trske violine.

Čipka z beneške maske,

ki je visela v dnevni sobi.

Snežna krogla.

Predlani si mi jo prinesel

s potovanja po Irski.

Nekoč je bila polna pisanih stavb in

bleščečega belega snega.

Zdaj je v njej vse črno.

Na sredini sključena postava.

Dvignem jo k očem

in črnina zasuje tudi mene.

Nina Pečar