Prvo jutro
Jutro je pernato sivo.
Tvoj nakodrani obraz
polni praznino
in preden se
z razpotegnjenim nasmehom
razblini
ga posrkam med misli.
Pogrešam te.
In nebo te riše vsakič znova.
Sliko za sliko.
Dan za dnem.
V minevanju
ki ga čutim skozi premike
sem tako kot ti
le del prizora
ki izginja.
lepo ubesedena bivanjska tematika, zavedanje minljivosti, ki ga prikliče nek spomin. Nežno, občuteno, lepo.
LP, Lidija
Hvala Lidija!
lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 21. 04. 2015 ob 10:25
- Prebrano 958 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 904.34
- Število ocen: 30