Iz dneva v dan odhajaš dlje.
Iskat svoje prostorje.
Pretakneš sleherno špranjo.
In se zavlečeš pod razpenjeno travo.
Včasih morebiti zaman.
A ko se potem
vračaš k sebi, natančno veš.
Zunaj je svet, ki te venomer lahko izžeja.
Znotraj pa te čaka zemlja.
Da te vnovič napoji. Čisto vsega.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!