Povej mi

svojo zgodbo,

še predno napišeš,

še predno zakričiš

v svojem krdelu

ljubljenih bitij,

ki jih rešuje pohvala

in znotraj gloda dvom.

Občutek izgubljaš

zagrizeni pisar

in ne črtaj

preko pesmi

samo zato,

ker je iz drugega hriba.

Tvoje besede

so na debelo podčrtane

kakor popolnoma nov izum,

ki razvname debato

o iznajdljivosti uma,

ko premaga drobno krdelo

zasoplih psov,

ki še vedno lajajo v luno.

Raje na mehko,

tako so navajeni,

ujčkanja in hvale

za nove začetke

novega dneva.

Bodo prišle hijene,

še hujše,

 ob robu gledajo

in zapoznelo zatulijo

v varni razdalji

z neznano razlago

pošpukanih obrazov.

Zadnjič zatulim

predno zaspim.

Zadnja v krdelu,

tista ki reže na pol,

da preberem sredino.

Past v pasti.

IŽ-lev