Za senco sem oddaljena od sebe

Brala sem Župančiča in njegove
rime ki tečejo kot zlate cvetlice
na zimski večer Brala sem odmeve
in majhne ostanke tvojih misli
iz vseh ponavljanj poskušala postaviti
posteljo in spraskati dovolj pik za
tanko odejo
Pa je vrana odnesla zadnje orehe
in zimske rože niso več zlate ker je
nekaj desetletji preraslo ljubke rane
dionizov in hrepenečih apolonov
Zdaj smo tam kjer je bil otrok ki se je
učil hoditi čez tlakovce - v špranji
(graha in koles in radiatorjev in stekla)
Govorimo lahko le še v oklepajih
da ne bi bilo preglasno preveč moteče
za veliki svet heliocentričnega sistema
In oddaljevanja
so edini prostor kjer smo živi in kjer lahko
hodimo na kavo s svojimi sencami ker
ti tam zaračunajo za premik sinaps
le nekaj drobiža

Helena Zemljič (MalaSenca)

Milan Žniderič - Jošt Š.

urednik

Poslano:
16. 04. 2015 ob 18:44

Bravo! Čestitke!

Lp, Jošt Š.

Zastavica

Helena Zemljič (MalaSenca)

urednica

Poslano:
17. 04. 2015 ob 10:35

Jošt, hvala :)

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
25. 04. 2015 ob 19:24

Otožnost se začne že pri zlatih Župančičevih rožah in čeprav ne gre na nož, ostaja zgubljen in osamljen p. s., ki prehaja v množinskega (kar bralca še bolj potegne noter) osenčen, osrečen le s svojo senco ... čestitke,

Ana

Zastavica

Helena Zemljič (MalaSenca)

urednica

Poslano:
25. 04. 2015 ob 20:44

Hvala :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Helena Zemljič (MalaSenca)
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)

Pesmi

  • 16. 04. 2015 ob 11:18
  • Prebrano 898 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 468.36
  • Število ocen: 12

Zastavica