Brala sem Župančiča in njegove
rime ki tečejo kot zlate cvetlice
na zimski večer Brala sem odmeve
in majhne ostanke tvojih misli
iz vseh ponavljanj poskušala postaviti
posteljo in spraskati dovolj pik za
tanko odejo
Pa je vrana odnesla zadnje orehe
in zimske rože niso več zlate ker je
nekaj desetletji preraslo ljubke rane
dionizov in hrepenečih apolonov
Zdaj smo tam kjer je bil otrok ki se je
učil hoditi čez tlakovce - v špranji
(graha in koles in radiatorjev in stekla)
Govorimo lahko le še v oklepajih
da ne bi bilo preglasno preveč moteče
za veliki svet heliocentričnega sistema
In oddaljevanja
so edini prostor kjer smo živi in kjer lahko
hodimo na kavo s svojimi sencami ker
ti tam zaračunajo za premik sinaps
le nekaj drobiža

Helena Zemljič (MalaSenca)