Brezciljno tavam ob produ zapuščene reke.

Mrzel veter mi mrši lase in brije po licih.

Komaj zadržujem solze,

ki si želijo na prostost,

da razbremenijo težo žalosti,

ki se me oklepa,

kakor majhen otrok materinega naročja.

Zapuščena, znova in znova,

nič novega, nič presenetljivega.

Saj od nekdaj je že tako.

En dan opita in vznesena od Ljubezni,

naslednjo jutro …trgajoče Srce.

Čutim moč vseh bolečin,

preteklih,

zdajšnjih,

prihodnjih …

Komaj diham …

 Končno dovolim svojim solzam,

da izjočejo Bolečino,

da izjočejo Srce,

da izjočejo Dušo… 

… nič več ne boli ...

nič več ne skeli ...

 ...končno občutim svojo celost.

Amai